»Obstaja poezija, za katero bi lahko rekli, da ima značaj vode. Ki se v bralca nataka skoraj neslišno in precej počasi. Poezija, ki ji je treba pustiti nekaj časa, da se je nabere do tistega roba, čez katerega se potem ulije v polno in temeljito bralsko doživetje. Zdi se mi, da je Peter Kolšek pisal predvsem poezijo te vrste. Za bralce, ki se znajo ustaviti in počakati.«